Slovenijales, jugoslovansko okno v svet

Bila je sreda, 18. februarja 1948, ko je predsednik vlade Ljudske republike Slovenije, Miha Marinko, podpisal akt o ustanovitvi državnega podjetja SLOVENIJALES, ki naj bi prevzelo posle izvoznika slovenske lesne industrije od glavne direkcije gozdnih gospodarstev Slovenije kot naslednice podružnice Jugodrva.

Sedež novega podjetja z osnovno dejavnostjo izvoza gozdnih asortimentov in žaganega lesa je bil na Beethovnovi ulici 4 v Ljubljani. Za prvega glavnega direktorja SLOVENIJALESA je bil z drugim, istega dne izdanim aktom, imenovan Ivan Fajdiga.

Podjetje, ki je spadalo pod komite za lesno industrijo, je postalo eno prvih jugoslovanskih izvoznikov lesenih finalnih in polfinalnih izdelkov.

Komaj rojeno podjetje je že imelo kup konkretnih zadolžitev, katerim se je že pred tem zavezalo podjetje Jugodrvo. Mladi SLOVENIJALES, ki je sicer zaživel na papirju, je moral s svojo lastno materialno odgovornostjo reševati posle za nazaj. Začetek je bil še toliko težji, ker je bilo treba nove sposobne kadre šele poiskati.

Zaradi pritiska informbiroja in osamitve Jugoslavije je SLOVENIJALES moral prevzeti eno izmed tedaj najbolj odgovornih nalog in s pospešenim izvozom lesa na Zahod prispevati sredstva za obnovo dežele ter zaslužiti v zagatnem gospodarskem položaju čim več dragocenih deviz.

Podjetje je bilo samostojno le pri prodaji finalnih izdelkov, pri izvozu žaganega lesa pa skoraj v celoti odvisno od centralnega izvoznega podjetja Jugodrvo v Beogradu. Poleg tega so se v njegove posle v obdobju administrativnega socializma vmešavali AOR, Ministrstvo za gozdarstvo in lesno industrijo, pa še kdo. Kljub temu je bilo to prvo obdobje v zgodovino SLOVENIJALESA, slovenskega gospodarstva in gospodarstva neodvisne Jugoslavije zapisano s častnimi črkami.

Janez Kožuh, eden vodilnih v mladem podjetju, je imel navado pripovedovati, kako sta z dr. Alfredom Slokarjem začela voditi računovodstvo podjetja kar v kopalnici, kjer sta imela na voljo samo eno mizo in pisalni stroj.

S prvim aprilom 1949 je SLOVENIJALES začasno prešel v pristojnost komiteja za zunanjo trgovino. Zaradi povečanega obsega proizvodnje se je pričela gradnja in urejanje odkupnih skladišč v Hočah, Šapjanah, Brezovici, Prestranku, Kočevju, Rakeku, Šmartnem pri Slovenj Gradcu in na Sušaku.

Postavljenih je bilo 14 bazenskih zastopstev, podaljšana roka centraliziranega gospodarjenja, ki so nadzirala in preverjala proizvodnjo ter odpremo.

Mlado podjetje s statusom planskega izvoznika se je z vsemi silami borilo za izpolnjevanje plana. Borisu Kidriču, predsedniku gospodarskega sveta Jugoslavije, je moralo vodstvo skoraj dnevno pošiljati poročila o izpolnjevanju plana. Kolikšni so bili napori SLOVENIJALESA, zgovorno priča dejstvo, da nikoli v vsem svojem obstoju ni izvozil toliko mehkega žaganega lesa kot v prvih treh letih: 1948 254.570 kubikov, 1949 350.809 kubikov in 1950 356.094 kubikov.

Z izvolitvijo delavskega sveta in upravnega odbora podjetja leta 1950 je nastopilo obdobje samoupravljanja, ki je spodbudilo razvoj in širitev poslovanja ter samostojno nastopanje na tujih trgih. Z ustanovitvijo delovnega odbora s predstavniki proizvodnje leto kasneje se je pričelo prvo organizirano povezovanje s proizvajalci.

Vse večji izvoz je narekoval kar najboljšo organizacijo odpreme in transporta, zato so v Reki 1952 ustanovili poslovalnico za skladiščenje lesa.

Uspeh izvoza SLOVENIJALESA je temeljil na finalnih izdelkih, ki so bili še zelo blizu osnovni obdelavi materiala, od prerezanih hlodov, med katere so položene letvice, pa preko oglja, jamskega ter celuloznega lesa do železniških pragov, telefonskih drogov, sobnih parketov in obešalnikov. Slednji so bili zvezda repatica SLOVENIJALESA, zlasti v izvozu v Anglijo in Ameriko.

Poleg obešalnikov so se med prve finalne izdelke prebila še lesena kopita iz Sevnice, merila in šolska oprema iz Slovenj Gradca ter stoli iz Kamnika. Prav s prodajo slednjih se je SLOVENIJALES povzpel na višjo stopnjo prodaje.

Leta 1954 se je SLOVENIJALESU pripojilo podjetje Oprema-export, prodajalni pohištva v Ljubljani in Beogradu pa sta postali osnova za razvoj notranje trgovine.

Tega leta se je tudi pričel izvoz vse večjih količin kosovnega masivnega pohištva: prve kakovostne spalnice, ki jih je SLOVENIJALES izvozil v Anglijo, so izdelali v Meblu v Novi Gorici. Iz brežiške tovarne so skorajda istočasno v orientalskemu Libanonu plasirali prve spalnice. Iz Rimskih Toplic so čez lužo poslali ležalnike. V Palestino in Izrael je letno romalo tudi preko 40.000 kubikov lesenih zabojčkov za pomaranče.

Leta 1957 se je SLOVENIJALES preselil v nove prostore na Beethovnovi 11, prvič razstavljal na sejmih doma, v Evropi in New Yorku. Dve leti kasneje so bila ustanovljena predstavništva v Celju, Zagrebu, Novem Sadu in Skopju.

Leta 1960 je SLOVENIJALESU uspelo postati največji izvoznik obešalnikov v Evropi, če ne celem svetu. Toda v večjem obsegu je svoje pohištvo v tujini uveljavil šele po tem letu, pri čemer se je moral nenehno otepati zelo hude konkurence mednarodnih tekmecev, zlasti Italijanov. Leto kasneje je vse večja stanovanjska gradnja začela narekovati pričetek prodaje stavbnega pohištva.

1962 je na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani SLOVENIJALES odprl sodobno urejeno prodajalno pohištva. Z združitvijo s podjetjem Kooperativa je izvoz finalnih izdelkov doživel nagel vzpon.

1963 je bilo ustanovljeno predstavništvo v New Yorku, ki so mu kmalu zatem sledila še predstavništva v Italiji, Avstriji, Angliji in Franciji. Leto kasneje je bil sprejet prvi statut podjetja.

1965 je v Parizu ustanovljeno podjetje SLOVENIJALES – France in dve leti kasneje v ZDA podjetje SK Products Corporation.

Leta 1967 je bil znotraj SLOVENIJALESA za namene poslovanja z nelesnimi izdelki ustanovljen sektor za uvoz. Začetek je bil skromen, a kaj kmalu je SLOVENIJALES postal pomembni oskrbovalec kemične, usnjarske, čevljarske, keramične, farmacevtske in papirne industrije ter industrije plastičnih mas, za katere je opravljal tudi dejavnosti izvoza.

V tujino, predvsem v takratno Sovjetsko zvezo in ZDA ter na Poljsko in Madžarsko, je izvažal izdelke Planike, Peka, Cicibana, Color Medvode, Heliosa, Jugovinila, Vinilplastike idr. ter s klirinškega območja zanje uvažal nujne surovine. Velik delež nelesnega programa je obsegala tudi strojegradnja, predvsem priprava strojev za samo lesno industrijo.

Obseg celotnega trgovinskega poslovanja je bil v primerjavi z letom 1970 leta 1972 višji za 65 odstotkov.

Nemško govoreči partnerji iz Münchna in Celovca so – ker se jim je zatikal jezik – iz  imena SLOVENIJALES skovali naziv SLOVENIJAALLES, kar pomeni »vse iz Slovenije«. Glede na številne dejavnosti in področij delovanja družbe je bil nadimek več kot upravičen.  

V tem obdobju je pod okriljem SLOVENIJALESA delovala skoraj vsa slovenska lesna industrija. Priključitvi prve proizvodne enote, do tedaj samostojnega podjetja 22. julij iz Idrije, so do konca leta 1970 sledile še pripojitve podjetij Lesna iz Slovenj Gradca, Pohištvena industrija Radomlje, Sora iz Medvod, Jelka iz Begunj, Lingošper iz Bosanske Nove, Lesna industrija Kočevje, Tovarna pohištva Brežice, Tovarna lesne galanterije Rimske Toplice, Žičnica Ljubljana, Brest Cerknica, Alples Železniki, Bratstvo Zagreb, Inles Ribnica idr..

Za proizvodnjo tropskega žaganega lesa je SLOVENIJALES ustanovil proizvodno enoto Troples v Kopru.

Leta 1971 se je veliki družini SLOVENIJALES pridružila še Tovarna pohištva Stilles Sevnica. Anton Petkovšek, generalni direktor družbe od leta 1962 do 1973, se je dobro zavedal pomembnosti povezanosti manjših podjetij v veliko skupino SLOVENIJALES: »Ne bojimo se dati sredstev podjetjem na terenu, kajti čim močnejša bodo ta podjetja, tem močnejši bo tudi matični SLOVENIJALES!« 

Tri leta kasneje so v Idriji predstavniki proizvodnih članic in SLOVENIJALESA podpisali samoupravni sporazum o združitvi 29 proizvodnih članic DO Slovenijales trgovina v sestavljeno organizacijo SOZD Slovenijales, proizvodnja in trgovina.

Istega leta je SLOVENIJALES prejel veliko mednarodno priznanje Zlati Merkur.

Leta 1970 je SLOVENIJALES dobil priložnost, da za namene izkoriščanja v Centralnoafriški republiki (CAR) prevzame pragozd. Leto kasneje je v CAR ustanovil podjetje Slovenia Bois. Takrat je namreč pričelo primanjkovati furnirske hlodovine ter tropskega lesa in nepregledne površine pragozda so skupaj z ugodnimi pogoji afriških partnerjev prišli še kako prav.

A posel je svoj pravi obraz pokazal šele čez nekaj časa. Po Petkovškovih besedah se je zataknilo predvsem pri prevozu, carini in kadrih, poglavitni problem pa je bilo koriščenje pragozda s preveč moderno tehnologijo, kar je močno pospešilo poslovanje.

Inž. Franc Razdevšek, ki je nasledil Petkovška, je bil mnenja, da je bilo »podjetje v Afriki premalo rentabilno in tudi investicije so bile visoke. Z vsakim popuščanjem vijakov v tem kotlu so nastajale vse hujše razpoke, skozi katere je uhajala para, to je denar … /…/«. Podjetje je končalo v velikih izgubah in leta 1984 v Celju podpisalo samoupravni sporazum o Poslovni skupnosti družabnikov Slovenia Bois.

Predstavniki vseh šestih TOZD so leta 1961 podpisali samoupravni sporazum o združevanju sredstev za Poslovno prodajni center (PPC). Dvanajst let kasneje, 23. marca 1973, je Delavski svet delovne organizacije sprejel sklep o gradnji Poslovno prodajnega centra (PPC) v Ljubljani na Titovi, v katerem bi na enem mestu uredili poslovanje SOZD SLOVENIJALES.

1976 je takratni župan Ljubljane, Anton Kovič, položil temeljni kamen za PPC, že naslednje leto pa je bil položen tudi temeljni kamen za PPCII – Poslovni center. Istega leta je SLOVENIJALES v ZDA prejel nagrado za dizajn.

9. maja 1979 se je na takratni Titovi 52 odprl Prodajni center, veliko delovno zmago pa je dve  leti kasneje pomenila otvoritev novega Poslovnega centra v Ljubljani na Titovi. SLOVENIJALES je istega leta odprl tudi novo poslovno enoto SK Products Corporation v Los Angelesu.

1985 je bil v okviru SLOVENIJALESA ustanovljen Razvojni inštitut.

Leta 1986 je bil podpisan samoupravni sporazum o združitvi v Interno Banko Slovenijales, že naslednje leto pa 10 novih dolgoročnih pogodb o proizvodni kooperaciji. V tem obdobju je imel SLOVENIJALES širom po Sloveniji in Jugoslaviji 166 trgovin in skladišč za maloprodajo.

Ti so bili razdeljeni na TOZD 300 (Lesni in gradbeni material), TOZD 400 (Stanovanjska oprema) s skladišči in TOZD 500 (Inženiring in oprema).

Predmet zunanjetrgovinske dejavnosti delovne organizacije SLOVENIJALES Trgovina so bili poleg lesa še gozdni asortimenti, žagan les, lesna tvoriva in konstrukcije, celuloza in papir, kemični izdelki, instalacijski in gradbeni material, stroji in orodja, stanovanjska oprema, oprema za šport in oddih, inženiring objektov in tehnologij ter energetike.

Svojo dejavnost je SLOVENIJALES dopolnjeval s številnimi zastopstvi tujih firm – kar 42, večinoma Zahodnih, med njimi Volvo, Phillips, Agusta idr. – konsignacijsko prodajo blaga in predelavo tropskega lesa, poleg tega pa se je pojavljal kot nepogrešljiv preskrbovalec jugoslovanskega gospodarstva s surovinami, repro materiali, strojno opremo in drugimi uvoženimi izdelki.

Decembra 1987 je SLOVENIJALES Trgovina iz Milana uvozila celo najmodernejši in tudi po velikosti največji tip italijanskega helikopterja Agusta AB 412 s prostorom za 15 ljudi. Do takrat je v Jugoslaviji sicer že letelo 41 manjših tipov Agust, ki jih je prav tako uvozil njihov zastopnik za Jugoslavijo, SLOVENIJALES Trgovina.

Po podatkih iz leta 1987 je SLOVENIJALES Trgovina v zunanji trgovini takrat beležila okrog 300 milijonov dolarjev prometa, od tega 200 milijonov v izvozu. V notranji trgovini je beležila celo nekaj več, okrog 320 milijonov dolarjev ali 253 milijard dinarjev. Akumulacija je leta 1987 znašala 5,5 milijarde dinarjev, organizacija pa je, računajoč povprečje po stanju, zaposlovala 2890 ljudi.

Najpomembnejša izvozna območja so bila tedaj Italija, nato takratna Sovjetska zveza, sledile so ZDA, ZR Nemčija in Avstrija.

Ob koncu leta 1987 je bil SLOVENIJALES prisoten na vseh petih celinah sveta, kjer je skupaj imel 22 predstavništev, lastnih in mešanih podjetij:

I. Predstavništva

Razvite zahodne države: v Kobenhavnu za Skandinavijo ter v Trstu za Italijo.   

Države SEV: v vzhodnem Berlinu za NDR, Pragi za Češkoslovaško, Varšavi za Poljsko, Budimpešti za Madžarsko in Moskvi za Sovjetsko zvezo.

Države v razvoju: v Caracasu za Latinsko Ameriko, v Dubaju za Arabski zaliv, v Pekingu za LR Kitajsko in v Kairu za Egipt.

Na te dežele je odpadlo skoraj tri petine celotnega prometa.

II. Podjetja

a. Lastna podjetja: Slovenijales Handels, München, ZR Nemčija; Slovenijales SARL, Pariz, Francija; Wood and Furniture, New York, ZDA; SK Products Corp., Clifton, ZDA (z montažnicami v Cliftonu, Atlanti, Chicagu, Houstunu in Losa Angelesu); Euro Furniture, Melbourne, Avstralija (z montažnicami v Melbournu in Sydneyju).

b. Mešana podjetja: Intrade, Celovec, Avstrija z enoto v Londonu za območje Velike Britanije in Irske; IPH Holzindustrie, Möbelerzeugun, Žitara vas – Sitterrsdorf, Avstrija; United Chair and Furniture, Kanada; Slovenia Bois, CAR;

Na te dežele je odpadla približno tretjina celotnega prometa.

Februarja 1988 je SLOVENIJALES dopolnil 40 let in že naslednji mesec začel širiti svojo maloprodajno mrežo z odprtjem lastnega trgovskega lokala IDEA Möbel na Dunaju.

V začetku 90. let prejšnjega stoletja je bil SLOVENIJALES eden največjih trgovskih sistemov v samostojni Republiki Sloveniji. Z 900 zaposlenimi delavci in več kot 40 podjetji v Sloveniji in tujini je letno ustvaril 400 milijonov dolarjev prometa.

A okoliščine so ga prisilile v iskanje nove poti: osamosvojitev in razpad skupne države ter s tem izguba jugoslovanskih trgov, družbeno in gospodarsko prestrukturiranje v Sloveniji in svetu, globalizacija in večanje konkurence, s tem pa tudi zmanjšanje obsega poslovanja. Posledica teh procesov je bila osamosvojitev TOZD-ov in s tem interno preoblikovanje podjetja v skladu z novo družbeno-gospodarsko ureditvijo ter posledično zmanjšanje števila zaposlenih.

Po zaključenem procesu lastninskega preoblikovanja se je SLOVENIJALES s 5. marcem 1996 v sodni register vpisal kot SLOVENIJALES, Mednarodno podjetje za trgovino, inženiring, proizvodnjo, zastopanje in konsignacijo d.d., Ljubljana ali krajše Mednarodno podjetje SLOVENIJALES d.d., Ljubljana.

26. septembra 2002 je SLOVENIJALES z vpisom sprememb v sodni register preimenoval v SLOVENIJALES družba za trgovino in druge storitve, d.d. oziroma SLOVENIJALES d.d..

Poslovni center na Dunajski 22 v Ljubljani je tako za SLOVENIJALES kmalu po osamosvojitvi postal prevelik. Vodstvo je našlo rešitev v oddaji poslovnih prostorov, ki je bila tako vrsto let ena ključnih dejavnosti delniške družbe, je pa to tudi dejavnost, za katero se lahko z gotovostjo trdi, da je  SLOVENIJALESU omogočila preživetje. Tradicionalna dejavnost (prodaja pohištva in repro materiala) se je v teh letih odvijala v hčerinskih družbah, večinoma pod okriljem Slovenijales Trgovina, d. o. o..

Danes Skupina Slovenijales v skladu s strateškimi smernicami izvaja načrt prenove blagovne znamke. Še vedno je poglavitna dejavnost krovne družbe upravljanje z lastnimi nepremičninami in zemljišči. Glede na svoje poslanstvo pa Skupine Slovenijales razvija rešitve bivanja v »nizko-ogljični« družbi. S premišljenimi prodajnimi koncepti Slovenijales tako razvija oziroma svojim strankam ponuja:

• celovite rešitve na področju notranjega opremljanja prostorov (junija leta 2009 v ta namen ustanovljena nova hčerinska družba Slovenijales Bivanje, d. o. o.),
• veleprodajo in maloprodajo lesnih repromaterialov, masivnih lesnih izdelkov, stavbnega pohištva in gradbenega materiala ter storitve za profesionalne mizarje in hobby repro program za ljubiteljske mizarje (razvoj v okviru Slovenijales Trgovine, d. o. o.) in
• rešitve s področja energijsko varčne gradnje ter spremljajoče tehnologije za učinkovito rabo naravnih virov (razvojni projekt).