Slovensko lesarsko izročilo

Že davno je bilo, ko se je Urban iz Ribnice odpravil na pot. Na ramena si je oprtal rešeta, ribežne, škafce in škatlice, brente in lesene žlice ter začel kot potujoči krošnjar glasno ponujati svoje blago: »Take robe nima nihče drug kot samo Ribničan Urban, po celem svetu znan!« Bil je to resnično popolni lesar – gojitelj drevesa, proizvajalec, trgovec, prevoznik in propagandist; človek, ki je s svojo šegavo pojavo poosebljal deželo lesa, iz katere je prihajal, Slovenijo.

Slovenija, najzapadnejša republika v okviru jugoslovanske federacije, je že od vsega začetka, ko se je zgodovinsko zavedla, povezana z lesom; maloštevilno prebivalstvo, saj jih še danes šteje komaj dva milijona, prgišče Slovencev na mogočnem in krutem prepihu zgodovine, ki so vselej z očmi otožno ozirali v nebo, je hkrati z drevjem na svoji zemlji pognalo korenine do pekla.

Že v ilirskih in keltskih časih je slovelo noriško železo, ki so ga s pomočjo oglja iz našega lesa izdelovali na zgodovinski in geografski prelomnici med Alpami, Panonsko nižino in Sredozemljem. Še stoletja kasneje so les s sedanjega slovenskega ozemlja tovorili po suhem v italijansko nižino in po rekah Savi, Dravi ter Donavi pa s splavi vse do črnega morja. »Hit, hit,« so živahno peli naši splavarji v pesmih, ki so jih za njimi zapisali tudi naši skladatelji. Neme okamenele priče so postali kraški ploti, iztesani iz lesa, ki so ga sekali Benečani po našem Primorju, Krasu in Istri, in še danes kažejo pot v lagunah.

Prvi zgodovinski zapis o naših gozdovih je bila darilna listina nemškega cesarja, ki je leta 1004 podaril briksenškim škofom blejski grad in obširna gozdna posestva. O prvi žagi na naših tleh priča darilna listina železničarjem v Železnikih iz leta 1348, o drugi venecijanki na vodni pogon v Puštalu pa govori škofjeloški urbar iz leta 1501.

Stara avstro-ogrska monarhija je po rudarskih redih iz leta 1551 z gozdnimi redi začela urejati tudi področje gozdarstva, s čemer je slovenski gozd vstopil v srednjeevropsko civilizacijo.

Janez Vajkard Valvasor je v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689 že pisal o številnih žagah na naših tleh, na Ižici, Sori, Gradaščici, Krki, Lahinji, Unici, v Kamniški in Notranjski Bistrici. O pragozdu na Snežniku je celo pristavil, da »se razteza mnogo milj daleč in se zajeda globoko v Turčijo, da teče po njeni divjini nekaj dnevov hoda.«

Lesno oglje in kurjava sta pomagala postavljati na noge tudi naše prve železarne, rudnike, glažute. Južna železnica, ki je pred 130. leti povezala Dunaj z Ljubljano in Trstom, je še dolgo kurila svoje parne kotle z drvmi in šele pozneje prešla na premog.

»Gozd je ekološko naravni sestavni del bistva Slovenije in če ne bi bilo posegov, bi bila vsa površina Slovenije stoodstotno pokrita z gozdovi,« je ugotovil znani strokovnjak, profesor na biotehniški fakulteti v Ljubljani, dr. inž. Dušan Mlinšek, ki je bil svoj čas tudi predsednik mednarodne unije gozdarskih znanstvenih ustanov.

Čez sedemdeset vrst listavcev raste v Sloveniji in cela vrsta iglavcev; in eno drevo je lepše od drugega: smreke, pa bori, jelke in macesni, bukve in hrasti, jêsen z najprožnejšim lesom, pa javorji in breze, jelše z rumenkastim lesom in akacije z zelenkastim, češnje z rdečkastim. In sleherna vrsta lesa ima svoj namen. Iz belega javorovega lesa si je iztesal svojo mizo trden slovenski kmet.

Raznoliki slovenski les je pomembno mesto dobil tudi v slovenski umetnosti. Iz jedrne lesene matrice je dal Primož Trubar izrezati lesorez za naslovno stran prve slovenske knjige leta 1551, Valvasor pa je natisnil podobo slovenskega lesenega kozolca, še danes v svetu edinstvene kmečke arhitekture.

Za kozolčarje so se s ponosom imenovali tudi veliko pozneje prvi slikarji slovenskega impresionizma. Anton Grohar je naslikal svoj večno pomladanski Macesen, Rihard Jakopič svoje večno jesenske Breze. Pesnik Oton Zupančič ni brez razloga pel tudi o šentviških in solkanskih mizarjih.

Avtor zgodovine gozdarstva pri nas, profesor Anko, je nekje v prastarih arhivih našel primitivno risbo kmeta, ki seka drevo, za nagibajočim se deblom pa že čaka s puščico – smrt. Je bilo to opozorilo ob sečnji, da ga padlo deblo ne bi ubilo? Ali pa mar že zdavnaj izrečeni opomin, da naj človek ne uniči gozda, ker s tem uničuje tudi sebe?

Človek, ki je z gozdom živel, je znal gozd tudi smotrno in varčno izkoriščati, les pa z ljubeznijo obdelovati. In čeravno so gozdovom na naših tleh stoletja gospodarili fevdalci in Cerkev, je preprosti, a vse bolj svobodnjaški slovenski kmet kot zvesti mah pod drevesi zelenim gozdovom čuval svojo in narodno rast. Vselej, tudi tedaj, ko so ga okupatorji teptali, češ da skriva bandite.

Krpan je odrešil Dunaj in premagal groznega Brdavsa: napadalcu je nastavil svoj preprosti kmečki kij iz lipovega lesa, tako da se je njegov meč globoko zadrl v les, nakar mu je z mesarico odsekal glavo.

Smo se stoletnim pritiskom lahko upirali zaradi svoje le na videz mehke lipovine?

Povzeto in prirejeno po zborniku Delovna organizacija SLOVENIJALES TRGOVINA, LETNICE 40, iz leta 1988.